V sredini julija, ko gre večina dijakov na zaslužene počitnice, so se Matjaž Kajba, Rok Mihailović Krpan, Simon Perkovič, Uroš Štok v spremstvu mentorja Mirana Waldhütterja odpravili na svetovno prvenstvo v Robotiki, ki je tokrat na Kitajskem. Ekipa naše šole se je že na svetovno prvenstvo v robotiki uvrstila že 5. zapored, kar v tem tekmovanju ni uspelo še nobeni slovenski šoli. Na svetovno prvenstvo smo se uvrstili kar z dvema ekipama iz dveh različnih kategorij tekmovanja.

Rok je potoval z zlomljeno nogo. Tako je to predstavljalo še eno oviro. Noga je nepohodna, zato si je moral pomagati z berglami. Ker je nemogoče hoditi po letališčih z berglami, smo poskušali za njega organizirati invalidski voziček. V Frankfurtu nam je pomagala agencija, preko katere smo kupili letalske karte, v Pekingu in v Hefei-ju pa ni mogla vzpostaviti stika. Verjetno ni potrebno posebej povedati, da je Kitajska država s komunističnim sistemom in je zato tam marsikaj drugače urejeno…

Potovali smo z letalsko družbo Air China. Pri tej družbi ni mogoč on line checking in da tako ni mogoče rezervirati sedežev. Boarding passe s številko sedežev na letalih od Frankfurta do Pekinga inPeking – Hefei smo dobili pri odhodu na letalo v Frankfurtu.Pri tem smo seveda poskušali za Roka urediti sedež pri prehodu, tako da je lahko nogo tudi stegnil.

Pot je potekala relativno mirno do Pekinga, kjer bi morali imeti samo tehničen postanek. Ne letalu (prej ni bilo mogoče) smo preko prijaznega letalskega osebja uredili invalidski voziček za Roka. Prijazen gospod na letališču nas je z vozičkom pričakal. Ker smo imeli že iz Frankfurta zamudo, nas je ta prijazen gospod dobesedno preganjal, da bi čim hitreje prišli do novega letala. Kljub temu, da se je iz starega letala na novega preselilo kar 50 potnikov, to njega ni zanimalo. On je skrbel samo za nas. Tako smo šli mimo vseh mogočih vrst, skozi vse preglede prednostno, na vlake, ki nas je peljal do novega terminala itd. Na vlaku nas je opomnil, da je odhod letala že čez eno minuto. Ko pa smo prišli že skoraj do cilja se je zalomilo. Pri vstopu na terminal so namreč preverili boarding passe, ki smo jih dobili v Frankfurtu. Ti so imeli napisan datum odhoda letala iz Pekinga takšnega, kot je bil let letala iz Frankfurta. Tukaj pa je že bil nov dan in s tem tudi nov datum. Zato nas niso spustili naprej. Potem pa se je začela kalvarija. Od enega okna do drugega, eno nadstropje za drugim itd. Super, da je bil z nami gospod, ki nas je usmerjal. Na Kitajskem skoraj nihče ne govori angleško, tudi na letališču. Pa še tisti, ki angleško govorijo, to naredijo tako, da jih nihče ne razume.

Na enem okencu so nas opozorili, da več ni nobenega letala v naslednjih dveh dneh, ki bi imelo kakšen prost sedež na poti v Hefei. Tako so že imeli idejo, da bi morali čakati dva dni v Pekingu. Pri opozarjanju in kazanju na Roka v invalidskem vozičku, so se nas usmilili in usmerjali naprej.

Po eni uri smo spet prišli na isto mesto, kjer so nas predhodno zavrnili. Tokrat sta nas spremljala še dva uslužbenca letališča, kar je verjetno pripomoglo k temu, da so nas tokrat spustili naprej. Po dobri uri smo tako prišli na letalo, ki nas je z vsemi potniki na njem pričakalo. Pa še vedno nismo odleteli. Zaradi osnovne zamude smo še dodatno čakali na prtljago in na vrstni red vzleta letal. Letalo je tako odletelo z dvourno zamudo.

Da zdaj skrajšam: V Hefei smo srečno prispeli. Rok je ponovno dobil voziček. Lokalna agencija nas je pripeljala do hotela, kjer se bomo danes očitno spočili, saj zunaj konkretno dežuje.

Dva dni neprestanega dežja nam je koristilo, saj smo namesto za ogled mesta čas lahko namenili pripravam na tekmovanje.

18. 7. 2015 smo se morali registrirali na tekmovanje in imeli uraden pričetek tekmovanja s tako imenovanim pripravljalnim dnevom. Tudi tokrat nam je »prišla prav« Rokova poškodovana noga, saj tako nismo bili prisiljeni čakati v vrsti, ampak so našo ekipo kar posedli in nas obravnavali kot prve. To je sicer imelo kar nekaj slabih strani, kot npr. noben od prostovoljcev, ki so bili zadolženi za registracijo ni vedel, kako bodo potekale stvari, kaj naj nam dajo v roke, kje bomo dobili kakšen material itd. Hkrati so nam za eno ekipo pozabili dati potrdila o registraciji, ta dan je bila tudi uradna otvoritev tekmovanja. Vse tekmovalci so tako odšli na tribuno spremljati otvoritveno slovesnost na odru za disciplino DANCE. Vsi – razen Roka, ki je pač vedno bil izjema.

Na tekmovališču smo ostali do poznih večernih ur, da so dijaki lahko testirali robota in popravljali morebitne napake.

Naslednji dan smo morali biti na tekmovališču že zelo zgodaj, saj je bila takrat na vrsti prva runda tekmovanja v kategoriji Rescue Maze. Tekmovalci v kategoriji Rescue CoSpace so tekmovanje začeli šele prihodnji dan. Tekmovanje se je za našo ekipo v kategoriji Maze začelo slabo. V prvi rundi ni deloval senzor za zaznavanje črne barve. V drugi rundi so dijaki uspeli senzor usposobiti, pa je odpovedala ena linija I2C. Robot je sicer v obeh rundah zbral nekaj točk, vendar nas je to konkretno oddaljilo od ekip, ki so bile na vrhu. V tretji rundi je robot popolnoma odpovedal. Odpovedala je celotna osnovna plošča z mikrokrmilnikom. Ker se je to zgodilo v večernih urah, sicer je izgledalo, kot da robot počasi »crkuje«, tisti dan nismo mogli ničesar narediti.

Tako sva naslednji dan zjutraj Matjaž in jaz odšla v akcijo. Od prostovoljcev in hotelskega osebja sva pridobila naslove večjih trgovin z elektroniko v mestu in se s taksijem odpeljala tja. Seveda potrebnega elementa ni bilo nikjer. Da malo opišem te trgovine. Od zunaj ni nihče pričakoval to kaj je sledilo noter. Zunaj je bila videti samo izložba neke umazane trgovine, kamor brez razloga ne bi stopil nihče. Noter pa pravljica. 6 nadstropij, v vsakem nadstropju vsaj 100 malih trgovinic. Samo tistega kar sva iskala ni bilo nikjer.

V mestu sva bila štirikrat, obiskala različne trgovine. Obiskala prizorišče RoboCup major in njihovo tehnično pomoč. Tudi tam nama niso znali pomagati. Od predstavnikov tehničnih univerz sva dobila podatek o novih trgovinah, tudi tam potrebnega elementa ni bilo. Po celem dnevu iskanja in potovanja s taksiji v eno in drugo smer, sva dobila prvi podatek, ki je lahko bil celo uporaben. Ta element lahko naročimo preko spleta. Super. In slaba lastnost tega naročila – dostava traja 3 dni. Do takrat pa bo tekmovanja že konec. Tako smo se sprijaznili, da bomo zadnji na tekmovanju v tej kategoriji. Matjažu sem predlagal, naj tretji dan tekmovanja zaprosi, da pomaga organizatorjem pri sojenju v drugih kategorijah.

Zvečer sva po vrnitvi v hotel srečala drugo ekipo. Ta je imela pa drug problem: ta dan sta imela tehnični izziv, kjer sta bila četrta in tako za las zgrešila nagrado. Naslednji dan pa je na vrsti glavni del tekmovanja. V glavnem delu tekmovanja pride do izraza to, čemur je COSpace namenjen. Fizični robot mora delati to, kar dela tudi virtualni robot. Problem: na fizičnem robotu ni bilo mogoče vpisati programa, ki je sicer deloval v virtualnem okolju. Uroš in Simon sta izdelovala program v C#, fizični robot pa je potreboval navadni C. Kljub vsem pritožbam in kreganjem z organizatorji, nam ni uspelo premakniti ničesar. Dijaka sta sicer dobila fizičnega robota tudi za čez noč v hotel, vendar jima ni nič pomagal, saj nista mogla preveriti obnašanja v labirintu in kalibrirati posameznih barv. Tako sta program napisala v grafičnem vmesniku, ki je omogočal tako virtualnega kot fizičnega robota.

Naslednji dan, jima je šlo vse kot po maslu. Eno tekmo sta izgubila in se z rezultatom 4:1 kot druga iz svoje skupine uvrstila v izločilne boje. V polfinalu sta sicer izgubila proti kasnejšemu zmagovalcu, v tekmi za tretje mesto pa sta prepričljivo zmagala in tako osvojila 3. mesto.

Druga ekipa je po zaslugi odličnega intervjuja, ki je obvezen za vse tekmovalce, prepričala sodnike, ki so jima podelili nagrado za najbolj revolucionaren mehanizem izmetavanja reševalnih paketov.

Odlično fantje in čestitke.

Še nekaj utrinkov iz mesta:

Miran Waldhütter