Medtem ko je večina dijakov uživala na počitnicah, so se štirje dijaki SERŠ-a po kar nekaj neprespanih nočeh v pripravah na svetovno tekmovanje v robotiki odpravili na dolgo pot proti Japonski. Po utrujajočih 31 urah potovanja so prispeli v Nagoyo, mesto, kjer se je pred 21 leti začel RoboCup; vrnili so se torej v rojstni kraj tega svetovnega prvenstva. SERŠ TEAM so tokrat zastopali Rok Mihailović Krpan in Jaka Waldhütter v disciplini Rescue Maze, ter Nejc Firbas in Marko Kužner v disciplini Rescue CoSpace.

 

Od leve: Rok Mihailović Krpan, Jaka Waldhütter, Nejc Firbas, Marko Kužner

 

Morda je omembe vredna še ta zanimivost: čeprav na Japonskem, v domovini robotov in na sami izvorni lokaciji tega tekmovanja, se je tekmovanje začelo in izvajalo s kar nekaj organizacijskimi težavami. Rescue Maze – arena denimo po dimenzijah sploh ni ustrezala pravilom, ki jih je objavila organizacija RoboCup za svetovno tekmovanje. Tudi Rescue CoSpace – realni robot, ki je predstavljal polovico tekmovanja in so ga tekmovalci dobili od organizatorja za vse dni tekmovanja – ni pravilno deloval. Njegov kompas je bil slabo pritrjen na ohišje, kar je onemogočalo izvajanje nalog. Prva razlaga organizatorja je bila, da prihaja do motenj zaradi močnih električnih inštalacij v podzemlju tekmovališča, kasneje pa so težavo raziskali in priznali napako ter se ob koncu tekmovanja uradno opravičili.

Vse dni tekmovanja so se udeleženci trudili, da bi kos takšnim in drugačnim izzivom. Do konca tekmovanja zato pravega spanja ni bilo, tudi naši dijaki so se za vsak naslednji tekmovalni dan pripravljali pozno v noč, nato pa vstajali ob 6.30 da bi lahko do 8.00 zjutraj prišli do tekmovališča. Prvič smo se prav zares naspali šele po koncu tekmovanja. Ampak bilo je vredno.

 

Še nekaj zabave za konec: tokrat so pripravili Junior party kar v muzeju najhitrejšega vlaka na svetu. Tako imenovani Shinkansen razvije hitrost do  320 km/h.

Pomerilo se je več kot 3500 tekmovalcev iz več kot 40 držav.

Utrinki iz Nagoye: 

 

Prva stvar, ki nas je presenetila ko smo dosegli cilj, je bilo vreme: temperaturo zraka okoli 35° C  je spremljala vlažnost med 94 in 97 %. Na takšne razmere se človek težje privadi, nekaj lažje smo se spopadli s časovno razliko, ki je znašala sedem ur. Z njo smo se sprijaznili po nekaj dnevih, z visoko temperaturo in izjemno vlago pa nikakor. Sicer pa se tudi Japonci pred močnim soncem ščitijo z dežniki  in senčniki, s seboj pa nosijo kar brisačke, da si sproti brišejo oznojena čela.

Od letališča smo prispeli do hotela s kombinacijo vlaka in metroja, pot nam je vzela dobro uro in nas je pripeljala na en največjih železniških postaj na svetu. Po prihodu smo imeli en dan prosto, da se navadimo na časovno razliko. V za nas nenormalnih vremenskih razmerah smo – tipično za Evropejce – sredi dneva odšli na sprehod do Nagoya Castle in po poti in na cilju iskali bolj kot znamenitosti ohladitev v klimatiziranih trgovinah.

 

Nagoya je največje mesto pokrajine Chūbu in ima 2,3 milijone prebivalcev. Centralna železniška postaja (na posnetku) je s površino 446,000m² največja na svetu, v poprečju jo uporabi 2 milijona potnikov dnevno in velja za šesto največjo na svetu.

 

 

Dnevi v Nagoyi so se potem odvrteli z neverjetno hitrostjo; razpete med številne obveznosti, ki jih prinaša takšno tekmovanje, nas je dogajanje povsem prevzelo in polno zaposlilo. Domov smo se vrnili bogatejši za dragocene izkušnje, z novim znanjem in z mnogimi novimi znanstvi, predvsem pa znova z odmevnimi rezultati:

  • v disciplini Rescue Maze smo osvojili Award for best Team Spirit,
  • v disciplini Rescue CoSpace smo dosegli odlično 3. mesto v super team tekmovanju, ob tem pa dosegli še zmago v Friendship Tournament,

na kar sem kot njihov mentor, ki sem spremljal njihov trud in prizadevanje, izredno ponosen in našim dijakom za dosežene rezultate od srca čestitam. Obenem pa se seveda prav lepo zahvaljujem vsem sponzorjem in donatorjem, ki so verjeli v nas in so nas pri našem projektu podprli.