Na začetku nam ni šlo po načrtih.

Kategorija Maze – robot ni deloval. Preveč majhnih napak. Premalo časa. Vse kar je delalo prej, na tekmovanju ni več hotelo. Prvi dan je bil katastrofalen. Drugi dan se je, po celi noči programiranja, začelo dosti bolje. Vendar so bile prve tri runde prvega dne dovolj, da nismo več mogli niti upati na vrhunski rezultat.

Kategorija Simulation – v predtekmovalni skupini smo prvo tekmo izgubili. In še eno, ostale pa smo zmagali. Po prvem dnevu smo bili tretji v predtekmovalni skupini. V polfinale pa se lahko uvrstita samo dve najboljši ekipi. Na srečo smo naslednji dan zmagali z dovolj velikim številom točk, da smo osvojili 2. mesto v svoji skupini in se tako prebili med 6 najboljših na svetu.

V kategoriji Maze smo zadnji dan in noč posvetili spremembi robota za tekmovanje “Super team”, kjer smo skupaj z ekipo Kavosh iz Irana imeli dve izvrstni vožnji in nekaj časa celo vodili. Na koncu pa smo se morali zadovoljiti s 5 mestom.

Čestitke fantom.

29. 6. 2019, sobota

Odšli smo na pot. Izpred SERŠ-a. GoOpti nas je pobral, zanesljiva izbira preteklih let. Kljub temu, da je bila ena bolj udarnih sobot pri prehodu meje na Hrvaško, smo zaupali šoferju, da nas bo pripeljal pravočasno. Nekaj je sicer omenil, da je na meji že enourni zastoj, pa vendar smo z optimizmom sedli v kombi in se odpeljali. Nič ni kazalo, da bi bila gužva.

Pred mejo pa šofer zapelje proti stari cesti, da se izognemo zdaj že dvournemu zastoju. Tam pa zapora cest, pogovor s policistom in preusmeritev proti Trakovščanu – tam bomo hitrejši.

V resnici smo bili hitreje na meji, praktično brez zastojev. Potem pa se je začelo. Avtomobili parkirani na obeh straneh cest in nemogoč promet v obe smeri. Smo mislili, da je za gobe le malo prehitro in po eni uri zastojev ugotovili, da imajo hrvati nek praznik in da je zaradi bližnje cerkvice tako zaparkirano. Izgubili smo dodatni 2 uri in na letališče v Zagrebu prišli komaj pravočasno, da smo uredili vse potrebno in se vkrcali za Dubaj.

Nekaj manj kot 6 ur vožnje in že smo skoraj 4 ure čakali na novo letalo, ki nas je popeljalo neposredno v Sydney (novih 14 ur vožnje). Na letališču do prvega taksija, ker se nam je že mudilo v hotel, ki nas je čakal samo do polnoči. Prišli smo kakšnih 20 min prej in se uspešno po dobrih 31 urah na poti namestili v hotelu.

V torek, 14. 5. 2019 je na FERI-ju potekalo državno tekmovanje v robotiki. Naši dijaki so sodelovali v disciplinah RoboCup Junior Labirint in RoboCup Junior Simulacija.Tekmovale so štiri ekipe SERŠ-a in osvojile:

SERŠ Zigi (Anže Mavrič , 4.ar in Miha Širovnik, 4.ag) – 1. mesto v kategoriji  simulacija
SERŠ TEAM (Nejc Pauman, 2.cr  in Aljaž Kokol), 2.cr – 2. mesto v kategoriji  simulacija
SERŠ BOGA (Aljaž Kolerič, 1.bt  in Niko Falež, 1.bt) – 3. mesto v kategoriji  simulacija

SERŠ TEAM (Jaka Waldhütter, 4.bt  in Peter Rojs, 4.bt) – 1. mesto v kategoriji  labirint.


Fantom iskreno čestitamo.

Ekipe SERŠ-a so od 27. 3. 2019 do 29. 3. 2019 sodelovale na odprtem državnem prvenstvu Slovaške v mestu Liptovský Mikuláš na severu Slovaške. Sodelovali smo s tremi ekipami v dveh kategorijah in ponovno dosegli izrednen uspeh.

V kategoriji Robocup Rescue Maze sta Jaka Waldhütter in Peter Rojs osvojila 1. mesto.

V kategoriji RoboCup Rescue CoSpace sta Anže Mavrič in Miha Širovnik osvojila 1. mesto.

V kategoriji RoboCup Rescue CoSpace sta Nejc Pauman in Aljaž Kokol osvojila 3. mesto.

Od 16. 6. 2018 do 24. 6. 2018 so se štirje dijaki iz SERŠ-a udeležili svetovnega tekmovanja v robotiki- ROBOCUP 2018, ki je potekalo v Kanadi. Natančneje v Montrealu.

Dijaki so se uvrstili na svetovno tekmovanje z zmago na državnem tekmovanju v kar dveh kategorijah, Rescue Maze in Rescue CoSpace. Dijaki, ki so zastopali šolo na tekmovanju v Kanadi so bili:

Rok Mihailović Krpan, Jaka Waldhütter, Nejc Firbas, Klemen Hercog.


Medtem ko je večina dijakov uživala na počitnicah, so se štirje dijaki SERŠ-a po kar nekaj neprespanih nočeh v pripravah na svetovno tekmovanje v robotiki odpravili na dolgo pot proti Japonski. Po utrujajočih 31 urah potovanja so prispeli v Nagoyo, mesto, kjer se je pred 21 leti začel RoboCup; vrnili so se torej v rojstni kraj tega svetovnega prvenstva. SERŠ TEAM so tokrat zastopali Rok Mihailović Krpan in Jaka Waldhütter v disciplini Rescue Maze, ter Nejc Firbas in Marko Kužner v disciplini Rescue CoSpace.

 

Od leve: Rok Mihailović Krpan, Jaka Waldhütter, Nejc Firbas, Marko Kužner

 

Morda je omembe vredna še ta zanimivost: čeprav na Japonskem, v domovini robotov in na sami izvorni lokaciji tega tekmovanja, se je tekmovanje začelo in izvajalo s kar nekaj organizacijskimi težavami. Rescue Maze – arena denimo po dimenzijah sploh ni ustrezala pravilom, ki jih je objavila organizacija RoboCup za svetovno tekmovanje. Tudi Rescue CoSpace – realni robot, ki je predstavljal polovico tekmovanja in so ga tekmovalci dobili od organizatorja za vse dni tekmovanja – ni pravilno deloval. Njegov kompas je bil slabo pritrjen na ohišje, kar je onemogočalo izvajanje nalog. Prva razlaga organizatorja je bila, da prihaja do motenj zaradi močnih električnih inštalacij v podzemlju tekmovališča, kasneje pa so težavo raziskali in priznali napako ter se ob koncu tekmovanja uradno opravičili.

Vse dni tekmovanja so se udeleženci trudili, da bi kos takšnim in drugačnim izzivom. Do konca tekmovanja zato pravega spanja ni bilo, tudi naši dijaki so se za vsak naslednji tekmovalni dan pripravljali pozno v noč, nato pa vstajali ob 6.30 da bi lahko do 8.00 zjutraj prišli do tekmovališča. Prvič smo se prav zares naspali šele po koncu tekmovanja. Ampak bilo je vredno.

 

Še nekaj zabave za konec: tokrat so pripravili Junior party kar v muzeju najhitrejšega vlaka na svetu. Tako imenovani Shinkansen razvije hitrost do  320 km/h.

Pomerilo se je več kot 3500 tekmovalcev iz več kot 40 držav.

Utrinki iz Nagoye: 

 

Prva stvar, ki nas je presenetila ko smo dosegli cilj, je bilo vreme: temperaturo zraka okoli 35° C  je spremljala vlažnost med 94 in 97 %. Na takšne razmere se človek težje privadi, nekaj lažje smo se spopadli s časovno razliko, ki je znašala sedem ur. Z njo smo se sprijaznili po nekaj dnevih, z visoko temperaturo in izjemno vlago pa nikakor. Sicer pa se tudi Japonci pred močnim soncem ščitijo z dežniki  in senčniki, s seboj pa nosijo kar brisačke, da si sproti brišejo oznojena čela.

Od letališča smo prispeli do hotela s kombinacijo vlaka in metroja, pot nam je vzela dobro uro in nas je pripeljala na en največjih železniških postaj na svetu. Po prihodu smo imeli en dan prosto, da se navadimo na časovno razliko. V za nas nenormalnih vremenskih razmerah smo – tipično za Evropejce – sredi dneva odšli na sprehod do Nagoya Castle in po poti in na cilju iskali bolj kot znamenitosti ohladitev v klimatiziranih trgovinah.

 

Nagoya je največje mesto pokrajine Chūbu in ima 2,3 milijone prebivalcev. Centralna železniška postaja (na posnetku) je s površino 446,000m² največja na svetu, v poprečju jo uporabi 2 milijona potnikov dnevno in velja za šesto največjo na svetu.

 

 

Dnevi v Nagoyi so se potem odvrteli z neverjetno hitrostjo; razpete med številne obveznosti, ki jih prinaša takšno tekmovanje, nas je dogajanje povsem prevzelo in polno zaposlilo. Domov smo se vrnili bogatejši za dragocene izkušnje, z novim znanjem in z mnogimi novimi znanstvi, predvsem pa znova z odmevnimi rezultati:

  • v disciplini Rescue Maze smo osvojili Award for best Team Spirit,
  • v disciplini Rescue CoSpace smo dosegli odlično 3. mesto v super team tekmovanju, ob tem pa dosegli še zmago v Friendship Tournament,

na kar sem kot njihov mentor, ki sem spremljal njihov trud in prizadevanje, izredno ponosen in našim dijakom za dosežene rezultate od srca čestitam. Obenem pa se seveda prav lepo zahvaljujem vsem sponzorjem in donatorjem, ki so verjeli v nas in so nas pri našem projektu podprli.